V tvoje roke izročam svojega duha:rešil me boš, Gospod, zvesti Bog.

Duh je tisti, ki osmišlja. Ne namen, cilj ali sredstva s katerimi nekdo razpolaga v življenju. Vse to je samo navrženo temu, kar pride od Gospoda. Življenje je popotna malha za Duha, ki veje nad vodami in dolinami.  Pognalo je sadove na zemlji in se utelesilo. Nastali smo mi, ki smo izbrani za prenašalce. Duh ne ostaja, niti ne nastaja v nas. V nas priteka iz preteklosti in se preteka skozi nas nekam v prihodnost. Odhaja kot naš telesni čas, ki mineva. Kar čutimo, je njegov obrus, ki ostaja in kaže smer k Bogu.

Ne, moj gospod! Žena potrtega duha sem.

Spev potrtega duha je molitev. To so tiste zadnje besede, ki ostanejo. Če ne prej, pridejo na vrsto takrat, ko izginejo vse druge.

Prijetno je poslušati navdušene in samozavestne govornike, uživati v igri besed, poudarkov in mimike. Vendar bleščeči govori manj odzvanjajo in težje najdejo pot k tistemu, ki išče, kakor iskrena molitev ali prošnja. Motivacijski treningi in retorične delavnice sicer vlivajo spretnost in prepričljivost sveta. Srce pa je tisto, kar da iskrenost božjega, ki je v ljudeh.

Duša je zasidrana nekje za razumom in tiktaka kot stara kmečka ura. Ne sili se v ospredje, ne išče pozornosti vendar takoj pritegne pogled vsakega, ki stopi v to izbo. S svojo nevsiljivo odločnostjo vedno nadzira prostor, ga pritiska na tistega, ki ga motri in mu daje povezavo z resničnostjo. Prostor je resnično prazen in popolnoma neoprijemljiv če v njem ni časa. Manjka mu temelj, tisti klin, ki dimenzije povezuje z realnostjo in ji pripenja na minevanje.

Duša vlada človeku-, ga napenja nekam med zemljo in nebo. Predstavlja osebni člen med tem, kar je in onim, ki je.

Duša je kapljica bistva in smisla, ki se je pač utekočinila pri temperaturi okolja … srca.      

Upaj v GOSPODA,

bodi močan, tvoje srce naj se opogumi,

upaj v GOSPODA.

Pogum ni predrznost, niti svojeglavost. Pogum ni nastopaštvo ali provociranje. Pogum ni uporništvo ali svetovnonazorski cinizem. Vse to je predstava, ki služi čemu drugemu.

Pogum je še najbolj podoben upanju. Pogum je tisti, ki premaguje strah. Pred nočjo in samoto.

Srca polni z duhom upanja in zaupanja. Odpira vrata v prihodnost in dviguje glavo proti svetlobi. Tudi v tesnobi in razklanosti najde vez s katero ovije in združi up in moč. Vero in življenje. Pogum je tisto, kar zliva v eno.     

Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem.

Tisto kar vedo otroci, ne pa tudi modri in razumni, ni zapisano v knjigah. Učenosti se da naučiti iz izročil in spoznanj preteklih rodov, človeške srčnosti pa ne. Civilizacije so vedno gradili na tehnologiji, hierarhiji in dobičkih-, nikoli na človeku. Kar je človeškega med nami, ostaja zgolj na dveh bregovih, razumskem in čustvenem. Eno bi moralo služiti drugemu, vendar v resnici prej eno izkorišča drugo. Ko hladna razumnost ne doseže svojega, poskusimo s čustvi-, ko čustva ne primejo, se nam začnejo dogajati argumenti. Človeška narava je ciljna, strogo namenska. Vedno, zavedno ali nezavedno, išče pot za uresničitev cilja. Prav v tem pa je past, ki jo je nastavil vladar sveta. Bog je človeku namreč odprl pot, satan pa je nekam postavil svetel cilj in šepnil, da pot vodi k temu cilju. Vendar ni res, tam, kjer je navidezni cilj, je vse prazno.

Držite se raje poti in če že zaidete, ne iščite cilja - raje vprašajte otročiče.          

In če pri tujem niste bili zvesti, kdo vam bo dal to, kar je vaše?

Krivičen je kdor obsoja zazrte v ta svet. Vsi smo njegov del in sovpadamo v negovo celoto. Blišč potrošništva in vzdušje neogibne vpetosti vsega v globalno reciklažo nista zgolj navidezni, ampak dejanski. Pojavne oblike materije, ki nas gradi in obkroža ter hranljivost tvarin, ki nas vzdržujejo, so postale podrejene okoliščine nekega drugega okvirja. Večjega in še težje premagljivega. Njihov pomen se je utopil v gostem in lepljivem sirupu preživetvene resničnosti za katero ni nikoli in nič dovolj dobro. Vedno je potrebno zahtevati še več, še boljše in cenejše. Zadovoljni človek bi bil danes nekako podoben Janezu Krstniku. Čudo, ki ga sicer vsi gledajio in poslušajo, posnemati si ga pa ne upa nihče. Zadovoljstvo je v tem trenutku skoraj nespodobno povabilo. Sedanje vprašanje je vprašanje zasvojenosti in neosvojenosti s čimer koli. Dejansko gre za vprašanje ne-potešitve, vprašanje tistega primankljaja, ki je ostal na mestu neizpolnjenih pričakovanj. In teh je veliko. Zelo veliko.

Odgovor je, kot vedno in povsod - prava mera. Prava mera, ki jo je potrebno dodeliti življenju, da ne postane mučenje. Prava mera, ki jo je potrebno odmeriti svetu, da ne postane ječa in prava mera, ki jo zasluži mamon, da ne postane bog. 

Bogu ni potrebno odmerjati - on je, ki odmerja. Prihaja v delih in celoti-, v telesu in duhu, v tebi in meni. V vsem in vseh.

Tudi mamon je njegov in ljudem ga je prepustil-, da bi jim bil v zadovoljstvo. Vsem ... 

Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! 

Tudi Bog je rekel, da si želi sprememb. Od njega bi pa ja pričakovali, da bo storil to, kar bi rad; vendar ne-, rekel je, da si nečesa želi, vse ostalo pa je položil v čas. S tem je najbrž hotel pokazati pravilnost in smiselnost naših, človeških hrepenenj. Hrepeneti je torej prav.

Če odložimo vse, kar nas veže na obstoj in svet, nam ostanejo zgolj hrapenenja. Vse drugo je namenjenu nečemu, kar je zdaj in tukaj, sproti-, kar je treba narediti vsak dan, teden, leto ali morda le enkrat v življenju, pa vendar je del neke rutine, izpolnjevanje nekega življenjskega obrazca. Življenje je kot mapa v katero pripenjamo izpolnjene obrazce. Vendar rezultata ni zraven. Smisla ne najdemo v prosojnici z luknjicami. Tega nosimo vedno s sabo in na koncu ga bomo oddali v trajni arhiv. Tam bo tudi ostal.

Vse ostalo bo reciklirano.

Podrl bom svoje kašče in zgradil večje.

In to delamo še vedno, kljub temu, da nam je Gospod že zdavnaj povedal da to ni prav. Večje kašče so danes postale globalne. V njihovo gradnjo in vzdrževanje pa je usužnjen ves svet. Spreminjamo naravni red sveta, na račun lagodnega življenja manjšine. Edina prava globalna politika je politika izenačenja in vzdržnega stanja za vse. Zahod mora potegniti ročno zavoro in resno pokazati svetu, da je dovolj zrastel in da lahko živi pošteno.