Spev potrtega duha je molitev. To so tiste zadnje besede, ki ostanejo. Če ne prej, pridejo na vrsto takrat, ko izginejo vse druge.
Prijetno je poslušati navdušene in samozavestne govornike, uživati v igri besed, poudarkov in mimike. Vendar bleščeči govori manj odzvanjajo in težje najdejo pot k tistemu, ki išče, kakor iskrena molitev ali prošnja. Motivacijski treningi in retorične delavnice sicer vlivajo spretnost in prepričljivost sveta. Srce pa je tisto, kar da iskrenost božjega, ki je v ljudeh.
Duša je zasidrana nekje za razumom in tiktaka kot stara kmečka ura. Ne sili se v ospredje, ne išče pozornosti vendar takoj pritegne pogled vsakega, ki stopi v to izbo. S svojo nevsiljivo odločnostjo vedno nadzira prostor, ga pritiska na tistega, ki ga motri in mu daje povezavo z resničnostjo. Prostor je resnično prazen in popolnoma neoprijemljiv če v njem ni časa. Manjka mu temelj, tisti klin, ki dimenzije povezuje z realnostjo in ji pripenja na minevanje.
Duša vlada človeku-, ga napenja nekam med zemljo in nebo. Predstavlja osebni člen med tem, kar je in onim, ki je.
Duša je kapljica bistva in smisla, ki se je pač utekočinila pri temperaturi okolja … srca.
