Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! 

Tudi Bog je rekel, da si želi sprememb. Od njega bi pa ja pričakovali, da bo storil to, kar bi rad; vendar ne-, rekel je, da si nečesa želi, vse ostalo pa je položil v čas. S tem je najbrž hotel pokazati pravilnost in smiselnost naših, človeških hrepenenj. Hrepeneti je torej prav.

Če odložimo vse, kar nas veže na obstoj in svet, nam ostanejo zgolj hrapenenja. Vse drugo je namenjenu nečemu, kar je zdaj in tukaj, sproti-, kar je treba narediti vsak dan, teden, leto ali morda le enkrat v življenju, pa vendar je del neke rutine, izpolnjevanje nekega življenjskega obrazca. Življenje je kot mapa v katero pripenjamo izpolnjene obrazce. Vendar rezultata ni zraven. Smisla ne najdemo v prosojnici z luknjicami. Tega nosimo vedno s sabo in na koncu ga bomo oddali v trajni arhiv. Tam bo tudi ostal.

Vse ostalo bo reciklirano.

Podrl bom svoje kašče in zgradil večje.

In to delamo še vedno, kljub temu, da nam je Gospod že zdavnaj povedal da to ni prav. Večje kašče so danes postale globalne. V njihovo gradnjo in vzdrževanje pa je usužnjen ves svet. Spreminjamo naravni red sveta, na račun lagodnega življenja manjšine. Edina prava globalna politika je politika izenačenja in vzdržnega stanja za vse. Zahod mora potegniti ročno zavoro in resno pokazati svetu, da je dovolj zrastel in da lahko živi pošteno.

"Pojdi in ti delaj prav tako!"

Nekje sem prebral, da je policist povzročil nesrečo in pobegnil, ne da bi skušal pomagati ponesrečencu. Naredil je nekaj nesprejemljivega in nečloveškega. Morda je bil medtem že obsojen-, kakorkoli, storil je napako, ki mu bo gotovo spremenila življenje. Kdor veruje, pa ve, da ne samo življenje, ampak tudi večnost, ki je še pred njim. A o tej bo sodil Bog, ne mi.

Verjetno je že vsak od nas kdaj, zaradi svoje napake prišel v stisko, ki bi se ji najraje izognil in prišel na misel, da bi pobegnil od odgovornosti. Tisti trenutek paničnega strahu pred posledicami-, ljudmi, kaznijo, sramoto in morda tudi pred Bogom. Jona je zato bežal. Uiti je hotel čez morje, da bi se izognil božji volji, pa morda niti ni bil poseben grešnik, le glasu v sebi ni hotel več poslušati. Bežal je pred svojo vestjo. Ni je zdržal.

Včasih so rekli, da je mirna vest najboljša postelja. Jaz pravim, da je čuteče srce najboljša popotnica za mirno življenje. Bližnjega je vedno potrebno postaviti pred sebe. To je bistvo Jezusovega nauka. Preprosto, da bolj ne more biti. Pomembneje je, da je dobro tvojemu bližnjemu, kakor meni. Tudi na račun kazni, ugleda, kariere … nič ni tako pomembno, kot človek ob meni.