Nekje sem prebral, da je policist povzročil nesrečo in pobegnil, ne da bi skušal pomagati ponesrečencu. Naredil je nekaj nesprejemljivega in nečloveškega. Morda je bil medtem že obsojen-, kakorkoli, storil je napako, ki mu bo gotovo spremenila življenje. Kdor veruje, pa ve, da ne samo življenje, ampak tudi večnost, ki je še pred njim. A o tej bo sodil Bog, ne mi.
Verjetno je že vsak od nas kdaj, zaradi svoje napake prišel v stisko, ki bi se ji najraje izognil in prišel na misel, da bi pobegnil od odgovornosti. Tisti trenutek paničnega strahu pred posledicami-, ljudmi, kaznijo, sramoto in morda tudi pred Bogom. Jona je zato bežal. Uiti je hotel čez morje, da bi se izognil božji volji, pa morda niti ni bil poseben grešnik, le glasu v sebi ni hotel več poslušati. Bežal je pred svojo vestjo. Ni je zdržal.
Včasih so rekli, da je mirna vest najboljša postelja. Jaz pravim, da je čuteče srce najboljša popotnica za mirno življenje. Bližnjega je vedno potrebno postaviti pred sebe. To je bistvo Jezusovega nauka. Preprosto, da bolj ne more biti. Pomembneje je, da je dobro tvojemu bližnjemu, kakor meni. Tudi na račun kazni, ugleda, kariere … nič ni tako pomembno, kot človek ob meni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar