Jezus se je obrnil k njima in ju pograjal.

Pred Gospodom smo še tako majhni in otročji. Ne otroški, ampak otročji! Odrasli, a naivno otročji in še kako potrebni očetove roke. Tudi na zadnji plati ... za streznitev. Ne samo takrat, ko nas zaloti v zmoti ali grehu, ampak prav vedno. Še takrat, ko se nam zdi, da smo na vzvišeni in pravi poti. Domišljamo si, da smo poslani za sojenje ljudem in svetu, pa nam že drobna kritika zmehča kolena in upravičeno prižene rdečico na obraz.

Učenca sta bila pripravljena uničiti vas s prebivalci vred, in to zgolj zato, ker jih niso sprejeli. Skoraj smešno, a žal tako zgodovinsko tragično, ker se zgodba, v novih in novih variacijah, vedno znova ponavlja. Tema se vrti kot nekakšen idejni kánon človeštva, kakor neprekinjena in vase zapletena arabeska nestrpnosti in kaznovanja. Načelo človeške pravičnosti, ki ravno to ni. In vendar-, vse to še vedno in znova kljub temu, da je Jezus, že  davno in tako preprosto pokazal edino pravo rešilno pot; trdo je presekal maščevalno razmišljanje in se napotil drugam.
Kako neverjetna in vse graje vredna se zdi človeška zaslepljenost, ko se zavemo, da nas od rešitve vseh svetovnih konfliktov, dejansko loči le volja, da bi ga posnemali.