Jezus se je obrnil k njima in ju pograjal.

Pred Gospodom smo še tako majhni in otročji. Ne otroški, ampak otročji! Odrasli, a naivno otročji in še kako potrebni očetove roke. Tudi na zadnji plati ... za streznitev. Ne samo takrat, ko nas zaloti v zmoti ali grehu, ampak prav vedno. Še takrat, ko se nam zdi, da smo na vzvišeni in pravi poti. Domišljamo si, da smo poslani za sojenje ljudem in svetu, pa nam že drobna kritika zmehča kolena in upravičeno prižene rdečico na obraz.

Učenca sta bila pripravljena uničiti vas s prebivalci vred, in to zgolj zato, ker jih niso sprejeli. Skoraj smešno, a žal tako zgodovinsko tragično, ker se zgodba, v novih in novih variacijah, vedno znova ponavlja. Tema se vrti kot nekakšen idejni kánon človeštva, kakor neprekinjena in vase zapletena arabeska nestrpnosti in kaznovanja. Načelo človeške pravičnosti, ki ravno to ni. In vendar-, vse to še vedno in znova kljub temu, da je Jezus, že  davno in tako preprosto pokazal edino pravo rešilno pot; trdo je presekal maščevalno razmišljanje in se napotil drugam.
Kako neverjetna in vse graje vredna se zdi človeška zaslepljenost, ko se zavemo, da nas od rešitve vseh svetovnih konfliktov, dejansko loči le volja, da bi ga posnemali.

Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?

Dobrota in hudobija si nista nikoli zelo daleč narazen. Blizu tistega, ki nesebično deli iz svojega, se vedno najde tudi kdo, ki mu je to odveč in si predstavlja, da je prava medčloveška lega lahko zgolj strogost ter lekarniška natančnost, po možnosti enako skopuška za vse. Človeštvo, kljub oglaševani karitativnosti, danes dejansko pozablja na dobroto. Dobrota ni čudovita nova hiša, ki jo neka televizijska družba postavi družini, ki je sicer že tudi prej imela svoj dom. Takšna dobrodelnost je kvečjemu posmeh milijonom brezdomcev po svetu …

Dobrota sprejema vse, tudi tiste, katerih življenjski slog nam vzbuja odpor, ali morda prav te še najbolj. Prva stvar, ki se jo moraš naučiti, če želiš biti dober je, da po Jezusovem zgledu pozabiš na tisto, kar si imel za družbeno pravično. Kakorkoli čudno se to sliši, vendar tako je. Jezus je pomagal in sprejemal vsem ter s tem povzročal razburjenje v okolju. Tudi ostali Judje so poznali dobrodelnost. Vendar ne tako kot on, ne za cestninarje, pocestnice in tujce.

Iskrena dobrota žal pokaže najprej na tisto, ki ni takšna.

"Glej, tvoja mati!"

Materinstvo je najmočnejši simbol človeštva. Predstavlja resnični pra-izvor in večni krog vključenosti v človeško družbo. Materinstvo je prava zemeljska podstat in smiselni okvir zemeljskega obstoja. Tudi Bog si je za prihod na svet izbral mater. Človek pride iz človeka, ne morda iz ikre ali bube. Naša življenja so v božjih rokah, vendar pripeta z genomskimi risalnimi žebljički na deblo fizičnega sveta in tega nič ne predstavlja tako dobro kakor materinstvo. Vrednost človeškega življenja resnično pozna tisti, ki ga prinese na svet. In to je mati.     

Ne jokaj!

Vsak trenutek na svetu kdo umre in tudi med nami, ki se morda srečamo le ob teh besedah, bo nekdo prvi … Smrt ne more biti nič zelo težkega, sicer Jezus gotovo ne bi še enkrat oživel mladeniča. Vrnil ga je materi in jo potolažil, pa čeprav je vedel, da bo moral nekoč spet umreti. Bolečina tistih, ki ostajajo je gotovo večja od trpljenja tistih, ki so zaspali. Prehod med življenjem in večnostjo je zaznamovanost, ki je v Božjih očeh veliko manjša, kakor v človeških. Vedno nas spremlja strah in tesnoba pred trenutkom, ko bomo morali stopiti tja ven … a, le zakaj bi se bali, saj se vendar vračamo domov.

Življenje je podarjen izlet, ki je namenjen predvsem tistim, s katerimi ga preživimo.     

Gospod, ne trudi se!

Jezus me vedno preseneča. Tisto, kar bi se meni morda zdelo skoraj nevljudno, se njemu zdi izjemno. Ljudje so vedno želeli reševati probleme kar na "daljavo". Danes morda še bolj, kot včasih. Sedaj vsi pričakujejo, da bodo s telefonskim klicem odpravili vsak problem. Tudi stotnik je Jezusa prosil naj njegovemu služabniku pomaga, ne da bi se prej sploh videla. Še o tem, če se mu je prišel morda potem vsaj osebno zahvaliti, ni poročila. Jezus je sicer zmogel tudi to, vendar se je vseeno napotil k njemu. Zanimivo, da se mu ni zdelo dovolj samo zamahniti z roko in reči "ozdravi", medtem ko je stotnik, ki ga sploh ni poznal, verjel da to lahko stori. Jezus sicer pohvali veliko vero, vendar vseeno prihaja k vsakemu posebej. In tako je še danes.

Bogu morda niti ni treba hoditi k meni, vendar je vseeno vedno dobrodošel, tudi če ta trenutek nima nič zame. 
Dovolj je le beseda ...

Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad.

Dobro ali slabo ni lastnost, ampak sodba. Kar ni dobro za ljudi, je morda za koga drugega. Eno in drugo izhaja iz istega – iz preobilja srca. Srce je preobilno ker je prenasičeno. Nasičeno je tistega, česar je potrebno in prenasičeno s tistim, kar mora razdati.

Razdati bi moralo le najboljše. 

Kar je slabega naj odvrže.     

Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj.

Izkušnja ni nikoli univerzalna. Vedno znova mora v vsakem posebej vzkliti in dorasti. Koraki, ki so jih že prehodili pred nami se sproti brišejo in tla na katera stopamo, se nam zdijo neshojena.

Živimo v skupnosti, vendar ne zato, da bi si pripisovali odgovornost zanjo. Naša najvišja skupna odgovornost je odgovornost zase. Če v Bogu skrbiš zase, skrbiš za vse.