Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem.

Tisto kar vedo otroci, ne pa tudi modri in razumni, ni zapisano v knjigah. Učenosti se da naučiti iz izročil in spoznanj preteklih rodov, človeške srčnosti pa ne. Civilizacije so vedno gradili na tehnologiji, hierarhiji in dobičkih-, nikoli na človeku. Kar je človeškega med nami, ostaja zgolj na dveh bregovih, razumskem in čustvenem. Eno bi moralo služiti drugemu, vendar v resnici prej eno izkorišča drugo. Ko hladna razumnost ne doseže svojega, poskusimo s čustvi-, ko čustva ne primejo, se nam začnejo dogajati argumenti. Človeška narava je ciljna, strogo namenska. Vedno, zavedno ali nezavedno, išče pot za uresničitev cilja. Prav v tem pa je past, ki jo je nastavil vladar sveta. Bog je človeku namreč odprl pot, satan pa je nekam postavil svetel cilj in šepnil, da pot vodi k temu cilju. Vendar ni res, tam, kjer je navidezni cilj, je vse prazno.

Držite se raje poti in če že zaidete, ne iščite cilja - raje vprašajte otročiče.          

In če pri tujem niste bili zvesti, kdo vam bo dal to, kar je vaše?

Krivičen je kdor obsoja zazrte v ta svet. Vsi smo njegov del in sovpadamo v negovo celoto. Blišč potrošništva in vzdušje neogibne vpetosti vsega v globalno reciklažo nista zgolj navidezni, ampak dejanski. Pojavne oblike materije, ki nas gradi in obkroža ter hranljivost tvarin, ki nas vzdržujejo, so postale podrejene okoliščine nekega drugega okvirja. Večjega in še težje premagljivega. Njihov pomen se je utopil v gostem in lepljivem sirupu preživetvene resničnosti za katero ni nikoli in nič dovolj dobro. Vedno je potrebno zahtevati še več, še boljše in cenejše. Zadovoljni človek bi bil danes nekako podoben Janezu Krstniku. Čudo, ki ga sicer vsi gledajio in poslušajo, posnemati si ga pa ne upa nihče. Zadovoljstvo je v tem trenutku skoraj nespodobno povabilo. Sedanje vprašanje je vprašanje zasvojenosti in neosvojenosti s čimer koli. Dejansko gre za vprašanje ne-potešitve, vprašanje tistega primankljaja, ki je ostal na mestu neizpolnjenih pričakovanj. In teh je veliko. Zelo veliko.

Odgovor je, kot vedno in povsod - prava mera. Prava mera, ki jo je potrebno dodeliti življenju, da ne postane mučenje. Prava mera, ki jo je potrebno odmeriti svetu, da ne postane ječa in prava mera, ki jo zasluži mamon, da ne postane bog. 

Bogu ni potrebno odmerjati - on je, ki odmerja. Prihaja v delih in celoti-, v telesu in duhu, v tebi in meni. V vsem in vseh.

Tudi mamon je njegov in ljudem ga je prepustil-, da bi jim bil v zadovoljstvo. Vsem ...