Krivičen je kdor obsoja zazrte v ta svet. Vsi smo njegov del in sovpadamo v negovo celoto. Blišč potrošništva in vzdušje neogibne vpetosti vsega v globalno reciklažo nista zgolj navidezni, ampak dejanski. Pojavne oblike materije, ki nas gradi in obkroža ter hranljivost tvarin, ki nas vzdržujejo, so postale podrejene okoliščine nekega drugega okvirja. Večjega in še težje premagljivega. Njihov pomen se je utopil v gostem in lepljivem sirupu preživetvene resničnosti za katero ni nikoli in nič dovolj dobro. Vedno je potrebno zahtevati še več, še boljše in cenejše. Zadovoljni človek bi bil danes nekako podoben Janezu Krstniku. Čudo, ki ga sicer vsi gledajio in poslušajo, posnemati si ga pa ne upa nihče. Zadovoljstvo je v tem trenutku skoraj nespodobno povabilo. Sedanje vprašanje je vprašanje zasvojenosti in neosvojenosti s čimer koli. Dejansko gre za vprašanje ne-potešitve, vprašanje tistega primankljaja, ki je ostal na mestu neizpolnjenih pričakovanj. In teh je veliko. Zelo veliko.
Odgovor je, kot vedno in povsod - prava mera. Prava mera, ki jo je potrebno dodeliti življenju, da ne postane mučenje. Prava mera, ki jo je potrebno odmeriti svetu, da ne postane ječa in prava mera, ki jo zasluži mamon, da ne postane bog.
Bogu ni potrebno odmerjati - on je, ki odmerja. Prihaja v delih in celoti-, v telesu in duhu, v tebi in meni. V vsem in vseh.
Tudi mamon je njegov in ljudem ga je prepustil-, da bi jim bil v zadovoljstvo. Vsem ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar