četrtek, 1. december 2011


Pogum ni predrznost, niti svojeglavost. Pogum ni nastopaštvo ali provociranje. Pogum ni uporništvo ali svetovnonazorski cinizem. Vse to je predstava, ki služi čemu drugemu.
Pogum je še najbolj podoben upanju. Pogum je tisti, ki premaguje strah. Pred nočjo in samoto.
Srca polni z duhom upanja in zaupanja. Odpira vrata v prihodnost in dviguje glavo proti svetlobi. Tudi v tesnobi in razklanosti najde vez s katero ovije in združi up in moč. Vero in življenje. Pogum je tisto, kar zliva v eno.     

ponedeljek, 28. november 2011


Tisto kar vedo otroci, ne pa tudi modri in razumni, ni zapisano v knjigah. Učenosti se da naučiti iz izročil in spoznanj preteklih rodov, človeške srčnosti pa ne. Civilizacije so vedno gradili na tehnologiji, hierarhiji in dobičkih-, nikoli na človeku. Kar je človeškega med nami, ostaja zgolj na dveh bregovih, razumskem in čustvenem. Eno bi moralo služiti drugemu, vendar v resnici prej eno izkorišča drugo. Ko hladna razumnost ne doseže svojega, poskusimo s čustvi-, ko čustva ne primejo, se nam začnejo dogajati argumenti. Človeška narava je ciljna, strogo namenska. Vedno, zavedno ali nezavedno, išče pot za uresničitev cilja. Prav v tem pa je past, ki jo je nastavil vladar sveta. Bog je človeku namreč odprl pot, satan pa je nekam postavil svetel cilj in šepnil, da pot vodi k temu cilju. Vendar ni res, tam, kjer je navidezni cilj, je vse prazno.
Držite se raje poti in če že zaidete, ne iščite cilja - raje vprašajte otročiče.          

sobota, 5. november 2011


Krivičen je kdor obsoja zazrte v ta svet. Vsi smo njegov del in sovpadamo v negovo celoto. Blišč potrošništva in vzdušje neogibne vpetosti vsega v globalno reciklažo nista zgolj navidezni, ampak dejanski. Pojavne oblike materije, ki nas gradi in obkroža ter hranljivost tvarin, ki nas vzdržujejo, so postale podrejene okoliščine nekega drugega okvirja. Večjega in še težje premagljivega. Njihov pomen se je utopil v gostem in lepljivem sirupu preživetvene resničnosti za katero ni nikoli in nič dovolj dobro. Vedno je potrebno zahtevati še več, še boljše in cenejše. Zadovoljni človek bi bil danes nekako podoben Janezu Krstniku. Čudo, ki ga sicer vsi gledajio in poslušajo, posnemati si ga pa ne upa nihče. Zadovoljstvo je v tem trenutku skoraj nespodobno povabilo. Sedanje vprašanje je vprašanje zasvojenosti in neosvojenosti s čimer koli. Dejansko gre za vprašanje ne-potešitve, vprašanje tistega primankljaja, ki je ostal na mestu neizpolnjenih pričakovanj. In teh je veliko. Zelo veliko.
Odgovor je, kot vedno in povsod - prava mera. Prava mera, ki jo je potrebno dodeliti življenju, da ne postane mučenje. Prava mera, ki jo je potrebno odmeriti svetu, da ne postane ječa in prava mera, ki jo zasluži mamon, da ne postane bog. 
Bogu ni potrebno odmerjati - on je, ki odmerja. Prihaja v delih in celoti-, v telesu in duhu, v tebi in meni. V vsem in vseh.
Tudi mamon je njegov in ljudem ga je prepustil-, da bi jim bil v zadovoljstvo. Vsem ... 

sreda, 19. oktober 2011


Tudi Bog je rekel, da si želi sprememb. Od njega bi pa ja pričakovali, da bo storil to, kar bi rad; vendar ne-, rekel je, da si nečesa želi, vse ostalo pa je položil v čas. S tem je najbrž hotel pokazati pravilnost in smiselnost naših, človeških hrepenenj. Hrepeneti je torej prav.
Če odložimo vse, kar nas veže na obstoj in svet, nam ostanejo zgolj hrapenenja. Vse drugo je namenjenu nečemu, kar je zdaj in tukaj, sproti-, kar je treba narediti vsak dan, teden, leto ali morda le enkrat v življenju, pa vendar je del neke rutine, izpolnjevanje nekega življenjskega obrazca. Življenje je kot mapa v katero pripenjamo izpolnjene obrazce. Vendar rezultata ni zraven. Smisla ne najdemo v prosojnici z luknjicami. Tega nosimo vedno s sabo in na koncu ga bomo oddali v trajni arhiv. Tam bo tudi ostal.
Vse ostalo bo reciklirano.

nedelja, 16. oktober 2011


In to delamo še vedno, kljub temu, da nam je Gospod že zdavnaj povedal da to ni prav. Večje kašče so danes postale globalne. V njihovo gradnjo in vzdrževanje pa je usužnjen ves svet. Spreminjamo naravni red sveta, na račun lagodnega življenja manjšine. Edina prava globalna politika je politika izenačenja in vzdržnega stanja za vse. Zahod mora potegniti ročno zavoro in resno pokazati svetu, da je dovolj zrastel in da lahko živi pošteno.

ponedeljek, 3. oktober 2011


Nekje sem prebral, da je policist povzročil nesrečo in pobegnil, ne da bi skušal pomagati ponesrečencu. Naredil je nekaj nesprejemljivega in nečloveškega. Morda je bil medtem že obsojen-, kakorkoli, storil je napako, ki mu bo gotovo spremenila življenje. Kdor veruje, pa ve, da ne samo življenje, ampak tudi večnost, ki je še pred njim. A o tej bo sodil Bog, ne mi.
Verjetno je že vsak od nas kdaj, zaradi svoje napake prišel v stisko, ki bi se ji najraje izognil in prišel na misel, da bi pobegnil od odgovornosti. Tisti trenutek paničnega strahu pred posledicami-, ljudmi, kaznijo, sramoto in morda tudi pred Bogom. Jona je zato bežal. Uiti je hotel čez morje, da bi se izognil božji volji, pa morda niti ni bil poseben grešnik, le glasu v sebi ni hotel več poslušati. Bežal je pred svojo vestjo. Ni je zdržal.
Včasih so rekli, da je mirna vest najboljša postelja. Jaz pravim, da je čuteče srce najboljša popotnica za mirno življenje. Bližnjega je vedno potrebno postaviti pred sebe. To je bistvo Jezusovega nauka. Preprosto, da bolj ne more biti. Pomembneje je, da je dobro tvojemu bližnjemu, kakor meni. Tudi na račun kazni, ugleda, kariere … nič ni tako pomembno, kot človek ob meni.

ponedeljek, 26. september 2011


Pred Gospodom smo še tako majhni in otročji. Ne otroški, ampak otročji! Odrasli, a naivno otročji in še kako potrebni očetove roke. Tudi na zadnji plati ... za streznitev. Ne samo takrat, ko nas zaloti v zmoti ali grehu, ampak prav vedno. Še takrat, ko se nam zdi, da smo na vzvišeni in pravi poti. Domišljamo si, da smo poslani za sojenje ljudem in svetu, pa nam že drobna kritika zmehča kolena in upravičeno prižene rdečico na obraz.
Učenca sta bila pripravljena uničiti vas s prebivalci vred, in to zgolj zato, ker jih niso sprejeli. Skoraj smešno, a žal tako zgodovinsko tragično, ker se zgodba, v novih in novih variacijah, vedno znova ponavlja. Tema se vrti kot nekakšen idejni kánon človeštva, kakor neprekinjena in vase zapletena arabeska nestrpnosti in kaznovanja. Načelo človeške pravičnosti, ki ravno to ni. In vendar-, vse to še vedno in znova kljub temu, da je Jezus, že  davno in tako preprosto pokazal edino pravo rešilno pot; trdo je presekal maščevalno razmišljanje in se napotil drugam.
Kako neverjetna in vse graje vredna se zdi človeška zaslepljenost, ko se zavemo, da nas od rešitve vseh svetovnih konfliktov, dejansko loči le volja, da bi ga posnemali.